Zadnja noč je bila res zanimiva. Namesto da bi spal, sem že drugo noč zapored bedel in bivakiral ob telefonu. In seveda gledal tenis. Wimbledonski finale je pač finale, ki ga ne zamudiš.

Še vedno sem čez lužo in po sili razmer delam. Dobil sem namreč samo dva tedna dopusta in enega delovnega, ko bom lahko delal v Nemčiji. Nato pa se spet vračam. Ker mi bo tako dragocen vsak dan, bom od tu odšel šele jutri, če se le ne bo porod že prej začel. Ker naša mala kar noče in noče priti, smo vsi že kar pošteno živčni.

No, mi pa nocoj vsaj nikakor ni bilo težko bedeti. Že drugič zapored se je obetal super veliki finale med trenutno zagotovo najmočnejšima igralcema tenisa na svetu. In kar smo vsi po tihem pričakovali, se je tudi zgodilo. Izjemen tenis, izenačen dvoboj in polnih pet setov. In zmaga Federerja, za katerega sem tudi navijal. Pa čeprav je Nadal v četrtem nizu slednjemu odčital pravo lekcijo. In to na »njegovem« igrišču, na sveti travi. Na travi tako nebogljenega Federerja, kot je bil v tokratnem četrtem  nizu, sploh ne pomnim. Res, Nadal je od lani krepko napredoval in zdi se mi, da je bil vsaj tokrat veliko bližje Rogerju, kot pa je on na peščenem terenu Špancu v Parizu. No, na koncu vseeno zaslužena zmaga Federerja, ki se je v petem setu ponovno zbral in ga suvereno zaključil v svoj prid. In to pred očmi slavnega Borga, s katerim se je pri rosnih letih izenačil pri petih zaporednih zmagah na Centre Courtu. Tako je prehitel tudi legendarnega Samprasa, ki jih je zaporedno nanizal največ štiri, jih ima pa skupno še vedno neverjetnih sedem. Tako Federerju preostaja le še lovljenje tega rekorda, ki pa se ob mladosti Švicarja in izjemni suverenosti na travi sploh ne zdi tako zelo neulovljiv.

Sem pa opazil še eno zanimivost letošnjega Wimbledona. Če je bila včasih tu značilna zmagovalna kombinacija igra servis-mreža, s katero je tu zelo uspešno igrala cela vrsta odličnih igralcev, s slovitim Petom Samprasom na čelu, pa se mi je letos zdelo, da se ta trend počasi umika. Če je še pred časom tudi Federer izjemno uspešno igral na ta način, ko je natančno in silovito serviral, nato pa zelo pogosto prihajal na mrežo in hitro zaključeval točke (Sampras pa je tako ali tako, vsaj po mojem mnenju, postavil sodobne temelje takšne igre), potem je slednji letos precej očitno in pogosto sprejemal način igre nasprotnika Nadala. Torej igro na osnovni, servis črti in daljše izmenjevanje žogic. Kar je po eni strani škoda, saj je to značilna igra za peščeno podlago, kjer je proti Rogerju do sedaj Nadal zelo uspešno beležil zmage. Tako se je Federer po mojem mnenju hote ali nehote spustil na Nadalov teren, predvsem pa izgubil nekaj svoje travnate osebnosti, ki je meni na splošno bila vedno všeč. Samprasa pa sem pred leti pri takšni igri zares oboževal.

Dokaz za to, da se je igra nasploh iz mreže precej pomaknila nazaj na osnovno linijo, pa je tudi uničenost trave na osrednjem igrišču. Vsekakor se še zelo dobro spomnim preteklih finalov, ko je bila trava najbolj uničena prav na servis črti in pred mrežo, ko so igralci skoraj bolj igrali na zemlji, kot pa zeleni površini. Letos je dober opazovalec vsekakor lahko opazil nenavadno dobro ohranjenost trave pred mrežo, kar je najbrž še en dokaz zgornje ugotovitve. Ne morem si pomagati, čeprav igro servis-mreža (tako je recimo igral tudi Ivaniševič) mnogi kritizirajo, je bila ta meni na travi od nekdaj najbolj atraktivna. In ja, priznam, še vedno se mi kolca po zlatih časih Ivaniševiča, Beckerja in predvsem Samprasa. Pa čeprav sta bila tudi Nadal in Federer nocoj odlična.

P.S. Komaj čakam, da se vrne @London in nam spet postreže s kakšno insidersko informacijo…

Nekateri so me zaradi moje odsotnosti skoraj že odpisali, tako dolgo me ni bilo. Vem, vem, žal je tako. Ker bi si rad v prihodnjem mesecu privoščil vsaj tri proste tedne in se malo posvetil svoji družini, sem zadnje čase garal na polno. Ogromno projektov je pač potrebno zaključiti, potem pa še nekaj novih predati moji zamenjavi za čas, ko me ne bo. Dela pa je res ogromno. No, vsekakor upam, da bo poletje malenkost mirnejše in časa za bloganje nekaj več. Mi je pa kljub vsemu včasih uspelo skočiti sem gor in prebrati vsaj nekaj postov mojih priljubljenih povezav, da sem ostal vsaj malo na tekočem. Da bi pisal sam, pa mi na žalost res ni uspevalo. Žal.

No, kakorkoli, vidim da se je med tem, ko me ni bilo, razpasla prav zanimiva zadevica in da vas je večina že pridno opisala vsaj 7. dejstev o sebi. In ker vidim, da so tudi mene za to nalogo zadolžile Sunshine, pa potem še Mojcas in na koncu še Saša (ki me je sicer kmalu zamenjala z MC-jem) , nimam poguma, da bi se jim uprl in jih pustil na cedilu. Torej, ponižno se uklanjam njihovi nalogi in navajam naključnih 7 dejstev (pravzaprav zgodbic) o meni:

1. Pri 5. letih sem videl duhca. Ja, tistega čisto pravega duhca, ki straši. No, vsaj mene je precej prestrašil. Takrat sem imel namreč navado, da sem se konstantno zbujal sredi noči in nisem mogel zaspati nazaj. In ker mi je bilo dolgčas sem tako taval po stanovanju in se pogosto zaletaval v podboje vrat ali pa v kakšno omaro. Ker sem bil posledično ves plav, mi je mama nabavila majhno baterijo, s katero sem si posvetil pot. Ta velike stropne luči namreč nisem hotel prižigati, da ne bi prebudil ostalih. No in tako sem neke noči slučajno posvetil na veliko, leseno stensko uro z ogromno stekleno številčnico. V trenutku sem obstal kot okamenel. Iz številčnice je namreč vame zrl popačen, zguban obraz. In strmel naravnost vame. Seveda sem skoraj umrl od strahu, posledično zavpil od groze in stekel proti mamini spalnici, prepričan, da me lovi pravi pravcati duh. No, kasneje smo seveda ugotovili, da sem v uri zagledal svoj lastni odsev, ki je zaradi oblike ure pač popačil podobo…
2.  Pri 17. letih sem v tenisu premagal 23. letnega »profija«. Takrat sem dobil priložnost odigrati teniški dvoboj z nekim Švicarjem, ki je takrat sodil med 10 najboljših švicarskih igralcev in je bil menda eden največjih talentov takratnega švicarskega tenisa. Ko sem ga po težkem dvoboju na koncu premagal, sem mislil, da sem v nebesih. Dobil sem ogromno pozitivnih kritik in bil naenkrat prepričan, da bom postal vele uspešen in poznan tenisač. Po tihem sem se že videl na osrednjem igrišču v Wimbledonu, kako dvigujem ogromen krožnik. Ko me je kakšen mesec za tem gladko premagal 14. letnik, sem svoje sanje kmalu zreduciral na kruto realnost. Vrhunski teniški igralec tako nisem postal nikoli, pač pa zato še vedno močno uživam v tej lepi igri.
3. Sem hudičevo vztrajen. Nekje proti koncu osnovne šole smo, kot po navadi, z družino poletje preživljali v naši hiši na Braču in otroci smo lahko mirno uživali v vročem poletju in čofotanju v morju. Oče je takrat z nami preživljal le kakšen podaljšani vikend, saj ga je delo vedno gnalo naprej na pot. Ker sem ga ponavadi močno pogrešal, sem v tistih dneh, ki smo jih imeli priložnosti preživeti skupaj, poskušal vzbujati njegovo pozornost na vse mogoče načine. Imel sem ga za velik vzor in vedno sem njegove prošnje in želje poskušal izpolniti kar najbolje, samo da bi dobil pohvalo. Ko si je tako oče nekega dne, bilo je tik predenj se je odpravil naprej na pot, zaželel svežega časopisa, s katerim bi si krajšal pot do Splita, seveda nisem okleval. Skočil sem na jadralno desko in odveslal čez zaliv proti vasici na drugi strani, kjer so imeli trafiko. Desko sem na hitro zavezal za prvo skalo in skočil do prodajalca, nato pa ob povratku obupan ugotovil, da mi je desko odplavilo proti notranjosti zaliva. Bila je že predaleč, da bi jo dohitel, prav tako bi pot okoli zaliva vzela preveč časa. Tako sem skočil v vodo z eno roko in časopisom nad glavo in počasi pričel plavati na drugo stran proti hiši. Pot čez zaliv niti ni pretirano dolga, ima pa na sredini precej močan tok, ki ga sploh ni lahko preplavati niti z obema rokama, kaj šele z eno. Ko me je tako počasi začelo odnašati iz smeri in sem se začel boriti na vse pretege, je moje moči začelo vidno primanjkovati. Na koncu sem imel glavo že povsem pod vodo, le še ena roka je trmasto vztrajala nad vodo in stiskala očetov časopis. Ko je brat to slučajno opazil iz drugega brega, je nemudoma organiziral reševalno akcijo. Na koncu so me po hitrem postopku potegnili iz vode povsem zadihanega in izmučenega, v roki pa sem še vedno stiskal skoraj popolnoma suh časopis…
4. Na začetku osnovne šole sem bil 2 dni pogrešana oseba. Bil sem namreč na počitnicah pri očetu v Nemčiji in kadar je bil oče v službi cel dan, sem z vlakom odpotoval v sosednji kraj k babici in dedku. Tako bi naj bilo tudi tistega dne, ko sem se prvič povsem sam odpravil iz avtomobila na vlak. Ker ima kar nekaj mest v tistem koncu zelo podobna imena, sem pomešal imena krajev na razporedu in na koncu sedel na napačni vlak. Kot po naključju mi tistega dne sprevodnik ni pregledal karte in na koncu sem izstopil v kraju, ki bi moral biti pravi, a se je izkazalo, da ima le zelo podobno ime. Ko sem tako taval po mestu in iskal pravo pot do babice in dedka, sem se nenadoma zavedel, da sem zgrešil pot. Povsem brez denarja sem taval po mestu, na koncu pa sem se le opogumil in pri nekem gospodu izprosil denar za novo karto. A jaz ne bi bil jaz, če ne bi že precej prestrašen in zmeden na vlaku zaspal in se odpeljal skoraj tristo kilometrov naprej od kraja, kjer bi moral izstopiti. Ko sem končno izstopil, je bil že nov dan in ura šest zjutraj. Dobro naspanemu se mi je nenadoma vklopila raziskovalna žilica in odločil sem se še malo pogledati mesto. Ko sem se tako skoraj cel dan potepal po mestu, sem se zvečer že močno lačen nenadoma znašel pred policijsko postajo. Nekaj časa sem okleval v bojazni, da me bodo aretirali, ker sem bil poreden, nato pa sem le vstopil in prvemu policistu pojasnil vso zgodbo. Doma je bila seveda cela panika in ko sem se končno vrnil k očetu, ni bilo ravno prijetno…
5. Sem popolnoma neurejeno urejen. Govorim o delovnem mestu. Moja delovna miza je za »nepoznavalca« popoln kaos. Papirji ležijo vsepovsod, razgrnjeni pa so po samo meni znanemu in razumljivemu redu. Temu sam strokovno pravim »ustvarjalno urejeni nered«. Sam natančno vem, kje leži najnovejše poročilo o uspešnosti zadnje akcije, kje imam razpored dela, kje zadnje skice in kje včerajšnji izrezek iz revije ali časopisa. Edina stvar, ki je na moji mizi vedno obvezno na istem mestu in sem naravnost izgubljen, če je ni tam, je moja skodelica s kavo. Vedno levo od mojega računalnika, čeprav bi bilo verjetno priročnejše, da bi se nahajala ob moji desni. Ker sem pač desničar. Pa ni tako. Obvezno na levi. Ob računalniku…
6. Pri 23. letih sem s prijateljem doživel zelo hudo prometno nesrečo. Nekdo je iz boka z veliko hitrostjo priletel v najinega golfa in ga povsem uničil. Prijatelja so pred mojimi očmi oživljali z elektrošokom, na koncu pa je štiri dni vegetiral v komi z hudo močno možgansko krvavitvijo. Na koncu se je le izmazal brez posledic. Še bolj nenavadno pa je to, da sem takrat sam izstopil iz vozila brez ene same praske. In le z rahlimi bolečinami v vratu. Takrat sem se odločil, da ima človek najbrž takšno srečo v življenju le enkrat in da bom zato vsak dan do konca poskušal užiti maksimalno. Se mi zdi, da mi kar uspeva…
7. Še eno, rahlo neumestno dejstvo o meni, ki mogoče ne spada sem, pa si ne morem pomagati, da ga nebi omenil in se malo pohvalil. V roku 5 dni naj bi postal očka, oče, ata, fotr,… in tega se res veselim. No ja, tudi to je pomembno dejstvo o meni…

P.S. Spet sem bil močno predolg. Se opravičujem vsem prizadetim…

Končno je tudi tu pri nas nastopilo »poletje«, no, vsaj zadnji vikend je bilo tako. Čeprav so temperature trenutno spet malo padle, imamo končno tudi mi sonce. Končno. Pretekli vikend je bilo celo pasje vroče. In po pravici povedano, noro paše.

Vmes sem za tri dni skočil domov v Frankfurt in preveril naše nosečniško stanje, potem pa se skoraj pomirjen vrnil nazaj v Portland. Do »datuma« imamo še slab mesec dni in do takrat se najverjetneje ne bom več vračal, tako da sem imel kar majhen cmok, ko smo se poslavljali na letališču. Pa bomo že preživeli, k sreči je dela ogromno in zato časa za pretirano razmišljanje hvala bogu ni.

Kakor koli, ta vikend sem imel končno nekaj časa tudi zase in kot nalašč smo se kuhali v pravi vročini. Z nekaj prijatelji smo uspeli uskladiti prosti čas in tako je vikend minil v igranju tenisa in nogometa. In ob ogromnih količinah ledeno hladnega piva. Skorajda poletno vzdušje torej.

Se je pa te dni, ko je bilo zares vroče in smo se vsi poskušali hladiti v prijetni senci in ob kozarcu osvežilne pijače, vnela zanimiva debata o pivu. Čeprav so meni osebno zelo ljuba tudi dobra vina, še posebej rdeča, pa se mi vselej ob vročih dneh zagotovo najbolj prileže dobro, hladno pivo. In tu v Portlandu je izbira piva zares velika. Ko sem prvič prihajal sem, o tem nisem imel pojma, sem pa v trgovinah in še posebej v raznih pubih zasledil zares pestro ponudbo najrazličnejših vrst piva. In to povsem neznanih imen.

Za človeka, ki rad uživa v hmeljski pijači je Portland pravi pivski raj. No, ne ravno zaradi pretiranega pijančevanja, ampak zaradi blizu 30 različnih malih pivovarn, ki vse po vrsti varijo odlično pivo. Za povrh ima skoraj vsaka v lasti tudi enega, če ne celo več različnih pubov, kjer poleg izbire piv iz celega sveta ponujajo tudi svoje domače pivo. Kar precej jih je takšnih, ki svojega piva sploh ne polnijo v steklenice, tako da lahko prideš na svoj račun le v njihovih pubih ali pa na kakšni zabavi, kjer ti ga ponudijo v vrčku. Je pa ponudba zares velika, od kar sem tu sem jih preizkusil šest, za kaj več pa enostavno še ni bilo časa.

O znamkah niti ne bi kaj preveč, ker vam bodo verjetno popolnoma neznane. Meni osebno sta zanimivi predvsem dve. Ena je v lasti bratov McMenamin, ki so sploh v Portlandu zelo znana družina. Njihova veriga pivovarn, pubov, hotelov, destilirnic in vinotek je ena najbolj razširjenih v Portlandu, pivovarna pa tretja največja tu čez lužo. Znani so po tem, da so njihovi pubi in hoteli prenovljeni in restavrirani na podlagi starih stavb v Portlandu, tako da je vsak obisk katerega od njihovih pubov svoje doživetje. In imajo jih zares veliko. Tako je bil moj prvi stik s tukajšnjim pivom prav njihov Hammerhead v Backstage brew baru, ki je še vedno moj najljubši lokal v mestu. No, druga znamka piva, ki mi je postala v teh mesecih zelo ljuba pa je pivo Blonde Ale znamke Widmer Brothers. Pravzaprav mi je to pivo postalo s časom še ljubše od prej omenjenega, najbrž že zato, ker imajo svoj pub na pol poti iz službe in smo zato s kakšnim sodelavcem še pogosteje zavili vanj po končanem delu. Shame on me!

No in ko smo že bili pri pivu, ni šlo niti brez debat o raznih pivskih festivalih. Tu v podjetju dela kar precej Nemcev iz juga Nemčije, zato o tem, da je bil Oktoberfest prvi na tapeti, ni potrebno izgubljati besed. Meni se zdi ta festival vsekakor vreden, da ga obiščeš enkrat v življenju, za kaj več pa se mi zdi čisto prevelik, skomercializiran in čisto preveč bavarski. Bil tam, videl, užival, and that’s it!

V Nemčiji je sicer manjših festivalov piva na tone, bi pa jaz ne bil jaz, če se ne bi trudil kupa Nemcev, Američanov in še nekaj pivskih frikov iz drugih koncev sveta, prepričati, da je najboljši festival piva v Sloveniji. To, da bom Bavarce prepričal o večji pristnosti slovenskega Piva in cvetja si seveda nisem domišljal, sem se pa zato spustil v odprto debato s preostalimi sodelavci. Brian, moj šef iz Chicaga, ki skoraj šest let živi v Portlandu, je hotel prepričljiv nastop in promocijo za Laško že takoj zadušiti s svojim predlogom. Da naj si namesto našega festivala raje ogledam Portlantski Oregon Brewers Festival, ki bo letos že dvajsetič zapored in je menda največja prireditev malih neodvisnih pivovarn v ZDA. In smo se kaj hitro dogovorili, da letos preizkusimo oboje, potem pa primerjamo.

Meni osebno je Pivo in cvetje že nekaj let posebej zanimiv dogodek in ponavadi sem skoraj vsako leto poskrbel, da smo bili v tem času v Sloveniji in smo si s prijatelji privoščili vsaj sobotno noč, prišli v Celje in potem z vlakom naprej v Laško. Zadnja leta je bila to vedno res nora noč, ogromno ljudi, koncerti, dobro pivo in prijetno vzdušje, če si le tu in tam spregledal tiste, ki so jih opojne substance malo preveč zanesle. Skratka, je postalo kar nekakšna tradicija v moji družini.

Sem pa že kmalu po dogovoru z Brianom ugotovil, da letos ne bo nič iz tega. Pivo in cvetje je od 11.-15. julija, festival piva v Portlandu pa dva tedna kasneje. To pa je letos čas, ko bomo pri nas nekateri okrevali po porodu, nekateri pa se navajali na skrb za našega novega člana v družini. Brian je bil razočaran, bo pa menda vseeno letos obiskal Laško. Upam, da mu bo zaprlo usta.

Iz firbca sem seveda malo preveril to ameriško varianto pivskega druženja. Zadeva izgleda kar zanimiva, v zelenem parku ob reki, kup stojnic in na hektolitre najrazličnejših vrst piva. Imajo tudi zanimiv način preizkušanja piva. Kupiš posebne bone za pivo in vsak svoj vrček, nato pa prosto hodiš po prostoru in preizkušaš. Zraven se seveda tudi dobro je, poskrbljeno je tudi za glasbo. In ko so me skoraj že navdušili, je sledila hladna prha. Namesto našega celonočnega veseljačenja, Američani svoje stojnice zaprejo že ob devetih zvečer, nato pa te lepo počasi pospremijo proti izhodu. Ker gre za javni prostor menda zakonodaja ne omogoča daljšega druženja. To je vsaj približna razlaga, ki sem jo dobil, ko sem jim namenil svoj zgroženi pogled. Halo?

In potem še nekaj sladkega za našo malo Slovenijo in njen ponos. Če je Portlandski pivski festival menda eden največjih v ZDA, potem smo lahko upravičeno ponosni na naše Pivo in cvetje v Laškem. Ko sem namreč našel podatek, da Portlandski Brewers Festival v štirih dneh obišče 50.000 piva željnih obiskovalcev, sem se tako lahko samo nasmehnil. Laško namreč v petih dnevih festivala obišče kar 120.000 ljudi, od tega samo zadnjo noč 60.000. Američani se hvalijo z mednarodno udeležbo in obiskovalci iz celega sveta, a če primerjamo velikost ZDA in Slovenije ter obisk obeh festivalov, se lahko »Jenkiji« vsaj enkrat skrijejo pred našo malo deželico. Ali pa sem pač preveč pristranski? No ja, vsekakor sem prepričan, da bo Brian julija močno presenečen. V pozitivnem smislu, seveda.  

Lahko si predstavljate, kako začudeno pogleda človek, ko nekaj tisoč kilometrov proč od doma sliši domačo govorico. Domač jezik, slovenščino. In za povrh še z domačim naglasom. Prav to se mi je zgodilo včeraj, ko sem se končno spet lahko v soncu sprehajal po mestnem središču, po dolgem času zavil na meni najljubši Pioneer Courthouse Square in si v bližnjem Starbucksu v miru privoščil kavo. Ker niti ni bilo pretirano veliko turistov sem lahko užival v precejšnjem miru, nikamor se mi ni mudilo in do kosila sem imel vsaj še uro časa.

No in potem se je zgodilo. To, da sem v »od boga pozabljenem« Portlandu zaslišal nekoga govoriti slovensko. Od kar sem tu v Oregonu, niti nisem imel pretirano veliko prostega časa, tako da se tudi nisem posebej intenzivno zanimal za tu živeče Slovence. Menda bi se tu in tam celo lahko našel kakšen, ampak kot rečeno, tu zaenkrat Slovenca še nisem opazil. Pa tudi Nemcev je bilo okoli mene v zadnjem času kar dovolj, tako da slovenske družbe niti nisem preveč pogrešal.

Kakorkoli, v tistem trenutku sem zaslišal moški glas, ki je v čisti slovenščini očitno hotel nekomu nekaj dopovedat. Ko sem se obrnil, sem zagledal moškega približno mojih let, ki je nekaj miz stran od mene hitel govoriti v mobilni telefon. Bil sem presenečen.

Seveda mi ni dalo miru in sem ga kmalu ogovoril, je pa vse skupaj tudi njega precej presenetilo. Očitno ta Portland resnično ni kaj preveč pogosto na turističnem planu Slovencev. Tako sva se zaklepetala in že po parih minutah ugotovila, da celo prihajava iz istega kraja, oziroma iz kraja, kjer sem sam kot osnovnošolec živel. In ko je minilo še nekaj minut, sva že ugotovila, da sva celo odraščala v istem vrtcu. Nisva se sicer poznala od prej, sva pa zato spoznala, da imava kar nekaj skupnih znancev še iz tistih mladih, nadobudnih let. Bil je zanimiv pogovor in ure so letele, tako da sem ga žal moral zapustiti, a z dogovorom, da se že zvečer dobiva na večerji in še malo pokramljava. Rečeno - storjeno.

Zvečer se je ob dobri hrani in vinu razvnela prav zanimiva debata. Prišla sva na temo, kam nas je zanesla pot v življenju in o čem smo nekoč sanjali, ko smo bili še majhni otroci in je bil še cel svet na naši dlani. Ogromno idej, želja in sanj, še več pa napetih pričakovanj. Smejala sva se skupnemu znancu, ki je že v vrtcu govoril, da bo kot velik astronavt, nato pa je končal kot neke vrste modni oblikovalec, danes se menda preživlja v Londonu in kar na debelo služi. Prijateljica, s katero imam sicer tudi še danes stike, je od nekdaj hotela biti manekenka. Takrat se je vsa vesela ovijala v kužuhaste plašče in pozirala v mamini lisici, danes pa se ukvarja s socialnimi zadevami in je odkrita nasprotnica mučenja živali. Usnja že apriori ne prenese in kadar le dobi priložnost, glasno protestira. Skozi pogovor sva ugotovila, da so mnogi na koncu sicer pristali v vsaj približno podobnih vodah, kot so jih načrtovali že v mladosti, a zelo redko kdo se danes ukvarja s točno tistim poklicem, ki ga je imel v mislih že kot otrok.

Konec koncev tudi sam in prav tako moj sogovornik nisva bili izjemi. On, ki je imel v otroških časih željo postati učitelj ali pa vsaj profesionalni vojak, je na koncu pristal v zdravstvu. Postal je zdravnik, a hkrati diplomiral še na farmaciji in tako kot zdravnik delal samo leto dni. Nato pa se je preselil v Pariz, kjer ima skupaj s partnerjem precej dobro stoječe podjetje z zdravili in medicinsko opremo. Prav v tem trenutku na jugu Francije gradijo prvo tovarno, kjer se bodo šli samostojno proizvodnjo medicinskih pripomočkov, tu v Portlandu pa se mudi zaradi sodelovanja s tukajšnjo OHSU (Oregon Health and Science University), ki mu pomaga pri razvijanju nekega novega proizvoda. Skratka, človek je hudo dejaven, Slovenijo pa je menda zapustil že pred petimi leti.

In sam? Nikoli ne bom pozabil, da sem si kot otrok od nekdaj z veliki očmi ogledoval vse vrste avtobusov. Mestne in tiste velike, ki so vozili ven iz mesta. In ja, res je, želel sem si postati voznik teh »velikanov«. Takrat se mi je to zdelo noro zanimivo delo. Kasneje sem sicer ugotovil, da bi se vendarle želel preizkusiti še v čem drugem. Zanimivo je, da si nikoli nisem želel posnemati očeta, ki je bil od nekdaj gradbenik in je po Evropi vodil gradbene projekte. Vedno sem ga z zanimanjem opazoval, nikoli pa si tega nisem želel početi. Sem pa dolgo časa sanjal o tem, da bom uspešen podjetnik in se bom vozil z velikimi in dragimi avtomobili, počitnice pa preživljal na ogromnih privatnih jahtah. Ja ja, priznam, od nekdaj sem bil človek z ogromno domišljije. No, te sanje je že med srednjo šolo zamenjalo navdušenje nad novinarstvom, raziskovanjem, predvsem pa pisanjem. Pravzaprav to željo še vedno po malem skrivam v sebi, so me pa takrat okoliščine pač speljale v drugo smer in tako nikoli iz tega ni bilo ničesar. Je pa res, da se še danes tu in tam vprašam, kako bi bilo namesto tega, kar počnem, postati novinar in pisati za kakšen velik časopis ali revijo. Skrite sanje pač.

Speljalo me je pač v druge vode. Najprej sem se vrgel v industrijski dizajn, kasneje pa študij zamenjal z marketingom in po pravici povedano, mi zaenkrat še vedno ni žal. Sem se kar našel v tem poklicu, pa čeprav je ta daaaaaleeeeč stran od tistih otroških sanj o avtobusih.

Me pa zanima, kakšne so vaše izkušnje? Je kdo danes točno to, kar si je želel že od nekdaj postati? Ali pa nas je vendarle večina morala pristati na kompromis in se danes ukvarja s čim drugim, sicer nič manj zanimivim?     

Vstal sem že navsezgodaj, ker sem bil enostavno preveč živčen. Ponoči sem sicer spal presenetljivo mirno, a je bila to verjetno le posledica utrujenosti od prejšnjega dne. Ko pa so ob svitu začele prepevati prve ptice in me zdramile v novo jutro, je bilo zame konec mirnosti. Tako sem še skoraj v temi vstal in začel pohajati po hiši. Nikjer žive duše, vsi so še mirno spali, od tistih v spalnici ni bilo slišati niti enega glasu, od tistih pred hišo, ki so spali v šotorih, pa le tu in tam tiho smrčanje. Edina, ki mi je delala družbo je bila moja Biba, zvesta zlata prinašalka, ki mi je bila vedno obvezno za petami.

V meni pa je vrelo. Ko se je vsaj za silo videlo tja do morske obale, sem se oblekel in se odpravil teč tik ob morju. Še vedno nikjer nikogar, le jaz, Biba, morje in nekaj galebov. Ni pomagalo. Vsaj ne bistveno. Še vedno živčen sem se oprhal in si privoščil močno zgodnjo kavo. Če bi imel pri roki cigareto, bi si verjetno prižgal tudi to, pa čeprav že lep čas ne kadim več. Končno je sonce udarilo na plano in ko so prvi žarki obsijali Costa Blanco in Alicante je vročina iz šotorov že prignala prve zaspance. Kmalu nas je bilo na terasi že cela množica, smeh in prve šale pa so iz mene izgnale vsaj delček pretiranega vznemirjanja in nervoze. Po obilnem in zelo dolgem zajtrku je seveda stopila na vrsto akcija. Ko je potegnil prvi veter so nekateri od petnajsterice prijateljev že napadli valove. Bili smo pač zanimiva druščina.

Od kar sta se moja starša pred dvema letoma preselila v Španijo, smo že drugo leto zapored izkoristili majsko zatišje pred zares glavno sezono in okupirali njuno hišo v El Campellu. Med tem ko sta se ona za kratko umaknila nazaj v Slovenijo, smo mi uživali v surfanju, kajtanju in potapljanju. In seveda kopanju. Vročina takrat še ni bila tako peklensko neznosna in v mestu si še vedno lahko v miru popil svoje pivo, brez da bi čakal v vrsti in za to popolnoma izpraznil svojo denarnico. Skratka čisti užitek in predvsem nabiranje moči, da smo nato lažje zdržali do obveznega poletnega dopusta v Dalmaciji.

Ker naju je z mojo najdražjo že pred časom prijatelj navdušil za potapljanje in sva si na Hrvaškem in v Egiptu nabrala že nekaj malega izkušenj, sem jo tistega dne napeljal na to, da se greva sama potapljat. Seveda vse z nekim skritim namenom, ki pa sem ga poznal le jaz. Z mojo Lano sva bila namreč skupaj že kar nekaj časa, spoznala sva se pravzaprav že skoraj na začetku moje selitve v Nemčijo, kjer sva slučajno trčila skupaj na nekem koncertu. Nikoli nisva posebej načrtovala, v katero smer bo šla najina pot, prepustila sva se pač času in nekako nama je to tudi najbolj ustrezalo. Tako sva se čisto spontano pred leti preselila skupaj, nikoli pa se nisva kaj pretirano ukvarjala s poroko ali otroci. V tistem trenutku sva pač uživala življenje, se ukvarjala vsak s svojo službo, v prostem času pa predvsem potovala in se zabavala. No, kakorkoli, v nekem trenutku sem pač začutil potrebo, da bi ji vendarle še na nek način pokazal, da mi je z njo lepo. Da je ona tista, s katero bi se nekoč rad poročil. In predvsem, imel otroke. Razmišljal sem, kako bi ji to še lahko pokazal in seveda so mi misli padle na zaroko. V glavi sem takoj dobil tisoč in eno podobo različnih oblik zarok, ki so vsaj po mojem mnenju prav zares preveč osladne in nikakor v skladu z mojo predstavo, kako narediti takšno stvar. Če je bila najina zveza že od začetka rahlo drugačna, potem sem vedel, da bi tudi to stvar rad izpeljal na nek, vsaj malo bolj nenavaden način. Vedel sem, da zaroka za naju v nobenem primeru ni nujno potrebna, a po drugi strani sem se tudi zavedal, da je bo vseeno vesela. Zelo vesela.

Po razmisleku sem tako dobil idejo, da bi ji prstan izročil med potopom. Nič posebnega torej. Ker sem vedel, da ji drag nakit ne pomeni popolnoma ničesar, sem nabavil le čisto preprost obroček z lepim modrim kamnom. Spravljenega sem imel v majhni škatlici, ki sem jo na skrivaj v Španijo pretihotapil v svoji toaletni torbici, da ga slučajno ne bi že prej našla in pokvarila presenečenje. Pred potopom sem si ga nameraval navezati na posebno vrvico in okoli pasu ter ga spraviti v majhen žepek na mojem neoprenu, nato pa ga pod morsko gladino v pravem trenutku izvleči in jo šokirati. Seveda je bil problem, kako ji sploh povedati, kaj hočem, pa sem se nato ob pomoči prijatelja spomnil, da si bom pomagal z majhno tablico in vodoodpornim pisalom. Prava misija nemogoče torej.

To, da se je vse skupaj porušilo, še preden sva se v neoprenih odpravila proti morju, mi verjetno ni potrebno poudarjati. Ko sem namreč odpiral omaro in iz torbice vzel škatlico s prstanom, se mi je ta izmuznila iz rok in padla na tla. Kot nalašč se je ravno v tistem trenutku od nekod vzela Biba, pograbila škatlico in mi izginila izpred oči. Vso vpitje in klicanje ni pomagalo in ko sem jo končno ujel pred hišo, sem ravno še ujel trenutek, ko ji je Lana uspela iztrgati moje presenečenje. Jezen kot ris sem se zdrl nad navihanko, ki pa je očitno vse skupaj razumela kot igro in je začela skakati na mene in me lizati po obrazu. Tako mi ni preostalo drugega kot da sem se ves rdeč v obraz začel krohotati in ko je Lana med tem (brez mojega dovoljenja) seveda odprla paketek, sem komaj spravil iz sebe pojasnilo. Kmalu je situacijo dojela tudi ona in potem sva se namesto mojega pripravljenega vprašanja smejala in smejala in nikakor nisva znala prenehati. Skratka čista polomija. Po kakšnih petih minutah mi je uspelo iz sebe spraviti tistih nekaj pripravljenih stavkov in ko mi je padla v objem se je zabava lahko začela. Morja tistega dne nisem dosegel vse do večera, saj so za mojo propadlo zadevo kmalu izvedeli tudi ostali, nato pa se je začelo nazdravljanje, ki je potem trajalo skoraj do naslednjega jutra. No, kakorkoli, presenečenje je vseeno uspelo in mala je delovala zadovoljno, to pa je bil tudi moj cilj. In ni rekla NE, kar tudi ni bilo napačno. Zaroka je torej uspela.

Otroci? Seveda, že zelo zelo kmalu. Deklica. Po malo več kot enem letu in prav željno pričakovana. Poroka? Verjetno. No, vsekakor. Kdaj točno, sicer še ne veva in to niti ni pomembno. Nikoli namreč nisva tem stvarem posvečala kakšne posebne pozornosti. Tudi zaroka ali karkoli to že pač je, je bila bolj posledica tega, da sem ji hotel povedati, da mislim resno in da pravzaprav ne nameravam oditi. Da mi je lepo in da si želim, da tako ostane. Prstan, ki sicer namesto roke krasi preprosto vrvico okoli njenega vratu, mi je tako veliko ljubši in govori samo to in zgolj to, da mi pomeni ogromno. In da je moj predlog o poroki, ki bo šele ob pravem trenutku, sprejela. Nič več in nič manj. In ravno zato tako zelo veliko.   

Nebo je bilo popolnoma prekrito z oblaki in lilo je kot iz škafa, ko me je oče prvič odpeljal s seboj na tekmo. Ne vem več, koliko sem bil star, vem pa, da bi se tistega dne veliko raje igral s prijatelji doma in na toplem. Tako pa sva skakala med lužami in se skupaj z množico ljudi počasi pomikala proti staremu Frankfurtskemu Waldstadionu, danes Commerzbank Areni. Z mamo, bratom in sestro smo bili na obisku pri očetu in ta si je želel vsaj nekaj časa preživeti samo z menoj. Po moško. Kot oče s sinom. Brat je bil še premajhen in po eni strani sem bil kar ponosen, da si je oče takrat vzel čas samo zame.

Že takrat je bil to ogromen stadion in bil je nabito poln. Ne spomnim se več, s kom je takrat igral domači Eintracht, ni pa mi ušlo iz spomina, da so nasprotnika na igrišču ponižali z veliko razliko. Še bolj kot igra in majhni možici tam spodaj me je takrat pritegnila ta ogromna množica ljudi, ki je valovala okoli mene in kot v transu spremljala igro dvaindvajsetih mož na zeleni podlagi. Nogomet sem poznal iz igrišča pod blokom, po televiziji in v živo pa ga nisem gledal še nikoli. Mama je bila pač sama in doma je imela glavno besedo.

Tistega dne sem prišel domov povsem očaran nad dogodkom in od takrat naprej sva z očetom vedno, ko je le bila priložnost, skupaj obiskala kakšno domačo tekmo. Oče, ki je bil že od nekdaj mahnjen na nogomet, je bil sploh velik navijač Eintrachta. Ker je bil rojen v Frankfurtu, skoraj ni moglo biti drugače. Sploh pa je postal velik navijač rdeče črnih tistega leta, ko so osvojili Uefa cup in v finalu premagali velikega nasprotnika iz Mönchengladbacha. Od takrat ga drugi niso več zanimali, pa čeprav sem ga kasneje spravil tudi na derbi obeh milanskih klubov in na derbi Münchenskega in Dortmuntskega Bundesligaša, ko sta bila ta na višku svoje moči. Edina tekma, ki ga vendarle ni pustila ravnodušnega, je bil pred leti obračun Crvene Zvezde in Partizana, ko sva se po spletu srečnih naklučij uspela prebiti na slovito Marakano in uživala v s strastjo nabitem spektaklu. Seveda ni šlo brez obveznih pretepov in oče jo je takrat celo skupil v glavo, ko je vanj priletel kos razbitega stola. Takrat sem se že ustrašil, da bo jezen za vedno zapustil stadion, a se je zgodilo ravno obratno. Ko sva čez nekaj časa na varnem z nekaj prijatelji pila pivo in debatirala o tekmi, so mu iz oči švigale iskrice in nikakor ni mogel skriti navdušenja. Tako kot mene, vse od tistega prvega obiska na starem Waldstadionu, naju je povezovala velika ljubezen do športnih spektaklov. Pravih, nabitih s čustvi in strastjo.

Od kar se je preselil v Španijo se oče sicer čuti zapostavljenega, sam pravi, da ga španski nogomet ne pritegne. Izjema je le veliki derbi, ki bi si ga zelo rad ogledal v Barceloni in za katerega me nadleguje že kar nekaj časa. A kaj, ko je karte tako rekoč nemogoče dobiti in se zanje trudim že precej dolgo. Še vedno pa se, kadar je le priložnost in je na obisku v Nemčiji, rade volje odpravi na stadion in si ogleda domačo tekmo. Še vedno jo gleda s strastjo in čisto vedno se nazaj vrne poln energije in dobre volje. Pravi navijač pač.

Sam sem sicer ubral drugo pot. Že zaradi očeta sem seveda navijal za domači Eintracht, a najljubšega kluba dolgo časa nisem imel. Dokler nisem po prijateljevi zaslugi slučajno zašel na tekmo Premiershipa in si na starem Highbury-ju ogledal obračun med Arsenalom in Totenhamom. Takrat se je zgodil Henry. Užival sem sto na uro in po koncu tiste tekme me navdušenje ni spustilo nikoli več. Navdušenje nad tem igralcem, nad Arsenalom in nad angleškim nogometom na splošno. Predvsem pa nad vzdušjem, ki vlada na tamkajšnjih stadionih. Noro.

Na srečo ni ostalo samo pri nogometu. Ko sem bil še mlajši sem bil nekaj časa z dušo in telesom pri rokometu in od takrat mi je ostalo veliko navdušenje nad tem športom. In seveda, Celjem Pivovarno Laško, za katerega še danes zvesto navijam in ne zamudim nobene evropske tekme, če se le da, pa si vsaj tu in tam kakšno ogledam tudi v živo. Včasih, ko obisk tekem še ni bil tako gromozanski, je bilo to bolj pogosto, od kar pa igrajo v novi dvorani je borba za karte čedalje večja. No, tu in tam vseeno gre, sem si pa zato v živo ogledal tisto tekmo v Flensburgu, ko so postali evropski prvaki.

Tudi smučanje je od nekdaj pritegnilo mojo pozornost, najbrž po zaslugi mame, ki je bila učiteljica smučanja in nas je vse tri že zgodaj postavila na smuči. Le oče se ji ni nikoli uklonil in so mu bele strmine ostale španska vas. Tako je pri nas pozimi ob vikendih, če smo le bili doma, zjutraj obvezno gorel televizor in vsi smo napeto spremljali smučarske tekme, včasih pa tudi skoke. Moji favoriti? Ob Juretu Koširju, Urški Hrovat, Špeli Pretnar in ostalih naših vsaj še Alberto Tomba in Vreni Schneider, v zadnjem času pa absolutno Body Miller. Neverjeten možakar, povsem nepredvidljiv, a pravi zmagovalec.

Kasneje, ko je rokomet zamenjala velika ljubezen do tenisa, sem svoje mnenje ustvaril tudi o tem športu. Pred časom sem že zapisal, da mi je takrat srce bilo za Peta Samprasa, Gorana Ivaniševića in Borisa Beckerja, včasih pa vsaj še za Jima Courierja. Zakaj le včasih? Ker je pegasti rdečelasec zame igral sicer čudovit tenis, imel je zanimivo tehniko, a je po drugi strani znal povsem preproste in že dobljene igre tudi pošteno zakomplicirati. In mi uničevati živce.

Zanimivo je, da me kljub temu, da nisem ravno majhne rasti, nikoli ni globlje pritegnila košarka. Nisem je treniral, smo jo pa občasno preigravali na bližnjem igrišču. A v času, ko sem živel za ljubljanskim Bežigradom in imel v Šiški skoraj povsem zraven Tivolija najboljšega prijatelja, ni moglo biti drugače, kot da sem postal tudi velik fan domače Olimpije. Takrat še Smelt Olimpije. In imel sem srečo, da je bila to Olimpija v zlatih časih. Z največjimi imeni takratne slovenske in tuje košarke. Valilnica talentov in pravi biser evropske košarke, ki je ravno v tistem času in še pred mojim odhodom v Nemčijo, osvojil Evropski pokal in se uvrstil na Final 4 v Rimu. To so bili časi, ko se je pisala zgodovina. Zares nepozabno.

Kot pravi športni navdušenec bi seveda lahko pisal o še in še športih, kjer imam svoje favorite, ki jih spremljam in zanje navijam. Lahko bi pisal o Senni in o Schumacherju, pa o Rossiju, Michaelu Jordanu in Michaelu Johnsonu, morda celo o Peterki in Jolandi Čeplak. Ali pa o najnovejši zvezdi slovenskega športa, Anžetu Kopitarju.

Kakorkoli, naj imajo naše lepše polovice o tem še tako slabo mnenje in spremljanje športa za še tako veliko potrato časa, se moški ne damo. Zakaj bi tudi se? Ne moremo biti vsi vrhunski športniki, pa čeprav bi nas verjetno precejšnja večina takoj zamenjala vlogo s kakšnim od super uspešnih športnih vele zvezdnikov. Zato, dokler imamo za koga navijati, se nad kom jeziti in zaradi koga jokati od sreče ali navdušenja, bo to vedno prostor, kamor se bomo lahko v miru umaknili in podoživeli svoje sanje. Zakaj pa ne. Sicer pa, na srečo se nam tudi pri športu pridružuje čedalje več pripadnic nežnejšega spola. In dokler nam ne jočejo na ramenih, ne polivajo piva ali ne vreščijo na ušesa, je to čisto »uredu« stvar. Mar ne?

Na letu nazaj proti mojemu drugemu domovanju me je prešinila misel, da že kar nekaj časa nisem napisal nobene objave. In ko sem prelistal vso zalogo časopisov mi je tako preostalo več kot dovolj časa, da sem začel razmišljati, o čem naj pišem. Čeprav brez pravih idej, sem se spomnil, da sem že nekaj časa nazaj obljubil kakšen stavek ali dva o zanimivi osebi, ki sem jo pred časom spoznal na neki prireditvi v New Yorku. No, danes izpolnjujem svojo obljubo…

Pred tedni, ko smo se po službeni dolžnosti na poti iz Memphisa nazaj proti Portlandu zaradi poslovnih partnerjev ustavili še v New Yorku, sva se bila z mojim šefom Brianom skoraj »prisiljena« udeležiti praznovanja obletnice poslovanja nekih pomembnih poslovnih partnerjev. Če je Brian že kar nekako privajen udeležbe podobnih dogodkov lahko sam rečem, da me takšne stvari nikoli niso prav zares zanimale, pa tudi neke pretirane želje po zganjanju snobizma nimam. In verjemite, na takšnih srečanjih je le tega v izobilju.

Kakorkoli, hrana in še bolj pijača nista bili slabi, poskrbeli so tudi za prijetno glasbeno spremljavo, navsezadnje pa tudi, ob takšnih priložnostih obvezni govori in zdravljice niso bile pretirano dolgočasne. Je pa takšno druženje po navadi tudi odlična priložnost za spoznavanje novih in včasih, če imaš srečo, tudi zelo zanimivih ljudi.

No, ne bom rekel, da sem jih spoznal zares veliko, se mi je pa nekdo še prav posebej vtisnil v spomin. In vsekakor pustil zanimiv vtis.

Ko sem v družbi šefa in še dveh podjetnikov iz okolice San Joseja razpravljal o še svežih vtisih iz teniškega turnirja v Memphisu, se nam je pridružil eden od glavnih družabnikov v podjetju, ki je slavilo okroglo obletnico poslovanja. Beseda je dala besedo in tako je naneslo, da je gospod izvedel, da prihajam iz Slovenije. Osladen, kot včasih Američani pač znajo biti, je v izbruhu navdušenja takoj ugotovil, da je prav tu prisoten še nekdo, ki prihaja iz območja nekdanje Jugoslavije.

Lahko si predstavljate, kako presenečeno sem pogledal, ko sem se skoraj pod prisilo mojega gostitelja naenkrat pojavil pred šarmantnim gospodom v zrelih letih, ki mi je bil predstavljen kot Philip Zepter. Pozor, kot Philip Zepter, menda po narodnosti Srb!!?? Izmenjala sva nekaj vljudnostnih besed, kaj počnem čez lužo in podobno, nato pa sem se vljudnostno umaknil. Še vedno rahlo pod vplivom presenečenja. In zakaj?

Ne vem sicer, koliko vam pomeni ime Zepter in koliko ste seznanjeni s to blagovno znamko, no, sam jo poznam precej dobro. Pač slovi kot sinonim za najkvalitetnejšo posodo, kozmetiko, ure in celo medicinske pripomočke. Gre za skoraj globalno znamko, prisotno praktično po celem svetu. In priznam, zadnje kar bi si mislil je, da je lastnik tega konglomerata srbskega porekla. Kot se je izkazalo, ime pač krepko zavaja.

Seveda mi ni dalo miru. Najprej sem malo povprašal pri drugih ljudeh, prelistal neko knjigo in se na koncu lotil še medmrežja. In tako kmalu ugotovil, kdo točno je Milan Janković alias Philip Zepter.

Ni skrivnost, da so me že od nekdaj pritegnili ljudje, ki jih pri nas poimenujemo izumitelji, v angleščini pa njihova oznaka »entrepreneur« še veliko lepše pade v ušesa. Zelo dober primer človeka, nad katerim sem absolutno navdušen, je recimo Richard Branson, lastnik znamke Virgin. In jih je še mnogo takšnih. Vsem pa je skupno to, da so pričeli praktično iz nič oziroma brez pravega začetnega kapitala, zgolj z idejo in pa neko vizijo, ki so jo na vsak način želeli uspešno izpeljati do konca. Pogosto pri tem niso silili v ospredje, temveč so delovali iz ozadja, skriti za imenom podjetja oziroma blagovne znamke. In eden takšnih, zelo dobro skritih za imenom podjetja, je kot kaže tudi Milan Janković.

Janković je menda svojo pot začel v Avstriji, ko se je kot ekonomist, zaposlen v špediciji Vojvodine podal na učenje nemškega jezika. Pravzaprav se od takrat nikoli ni več zares vrnil. Imel je vizijo, želel si je poskusiti srečo na zahodu. Zaposlil se je v neki mali avstrijski firmi, ki pa je zaradi smrti lastnika kmalu propadla. Na kratko se je preizkusil še v zavarovalništvu, nato pa ga je pot zanesla v podjetje AMC, ki je že takrat slovelo po odličnih posodah za zdravo kuhanje. Postal je njihov zastopnik, se kmalu povzpel v enega od vodilnih delavcev, a vendarle ostal nezadovoljen. Imel je vizijo razvoja, ki pa ji v AMC-ju niso bili pripravljeni slediti. Tako je izkoristil iztek patentne pogodbe za nek model AMC-jeve posode, ga kupil, model izpopolnil in ustanovil svoje podjetje Zepter.

Imel je potrebno znanje a še pomembnejša od tega je bila njegova vizija, razviti podjetje v največjega proizvajalca posode na svetu. Očitno je vedel, kaj je počel, saj podjetje danes zaposluje preko 120.000 ljudi in prodaja v preko 50 držav. Janković je svoj imperij razširil na prodajo kozmetičnih in medicinskih preparatov, ur in pisal ter porcelana, zlata in nakita. Postal je tudi lastnik več bank, zavarovalnice in telekomunikacijskega podjetja. Človek, ki je menda začel z 10.000 takratnih mark je danes vreden okoli štiri milijarde dolarjev in je skoraj gotovo najbogatejši Srb.

Leta 1998, ko je bil že uveljavljen poslovnež in bogat človek, se je odločil preimenovati v Philipa Zepterja. Po njegovih besedah naj bi ga namreč njegovo pravo ime in priimek pričela ovirati pri sklepanju zares velikih poslov, saj so ga nenehno povezovali z nezaupanjem, nezanesljivostjo in bedo takratne Jugoslavije, ki se je v tistem času utapljala v vojnah in političnih spletkah. Tako je nehote postal eden redkih, ki svojega imena ni posodil podjetju, temveč je za razliko od Siemensa ali pa Forda podjetje posrkalo njega in mu dalo novo ime.

Uspeh je prinesel tudi bogastvo in davki so ga prisilili v to, da se je že pred leti iz Avstrije preselil v monaški davčni raj, kjer živi v luksuznem apartmaju tik nad progo formule ena. Le nekaj minut stran, takoj za francosko mejo ima v lasti osemdeset milijonov evrov vredno vilo, ki jo je imel nekdaj v lasti egiptovski kralj, še mnogo prej pa celo avstrijska cesarica Sissy. Svoj koncern upravlja praktično iz svojega stanovanja in navkljub ustvarjenemu bogastvu še vedno aktivno vodi podjetje, ki letno obrača preko milijarde dolarjev prihodkov. In njegov nasvet? Menda se da obogateti s prodajo katerega koli proizvoda, če le veš, kaj prodajaš in za svojim proizvodom trdno stojiš. In verjetno mu gre vsaj delno zagotovo verjeti, saj je človek obogatel s prodajo posode, proizvoda, ki ga je imelo praktično vsako gospodinjstvo, še predenj se je sploh lotil posla. A kot kaže je verjel v kvaliteto svojega blaga, prepričal stranke in tudi uspel.

Človek morda res ni tako inovativen in tako karizmatičen, kot je naprimer »legenda« po imenu Richard Branson, a njegovi rezultati govorijo zase. Kakorkoli obrneš in ne glede na nenehne obtožbe o sumljivem poreklu njegovega bogastva, je človek uspel iz čiste ničle. In to v slabih petnajstih letih. Vsekakor vredno občudovanja.  

Po več mesecih premora sem bil spet v Ljubljani. In po spletu okoliščin, sem si jo privoščil prav po turistično. Zaradi nosečniških težavic sem se brez moje že nadvse zgodaj iz Domžal odpravil k bratu v prestolnico. In kaj sem počel?

• Za Bežigradom sem v križišču z Glavarjevo prevozil pravkar prižgano rdečo na semaforju. In bil hkrati deležen tudi ljubljanske novosti - senzorskega radarja s kamero, ki me bo na koncu meseca olajšal za kar nekaj cekinov.

• Z ljubljanskim javnim prevozom sem se popeljal v center mesta in obtičal v gneči. In močno pogrešal hitri in udobni portlandski MAX.

• Odmaširal sem na Mačkovo z namenom urejanja nekih dokumentov, a na veliko presenečenje ugotovil, da so se uradniki preselili v Tobačno.

• K vragu, če sem bil že v mestu, sem si privoščil še nekaj uživancije.

• Sprehodil sem se po stari Ljubljani, občudoval tržnico in se zmrdoval nad kabinsko novostjo. Fuj in fej, če so že morali, bi jo lahko vsaj bolj diskretno umestili v okolico.

• Z velikim užitkom sem popil kavo pri Zlati ladjici in zbiral energijo za vzpon na grajski grič.

• Bil sem nagrajen in po dolgem času sem imel pod seboj s soncem obsijani razgled nad Ljubljano. Končno na najvišji točki in z vetrom v laseh.

• Na robu Tromostovja sem prvič v evrih ljubljanskemu »klošarju« poklonil nekaj drobiža. In tako dokončno ugotovil, da smo res v Evropi. In da je možakar car, pravi šaljivec in dobrovoljček, ki ga težko najdeš celo v Frankfurtu, New Yorku ali pa Portlandu. Vsekakor delček šarma Ljubljane, tiste Ljubljane, ki združuje toplino ljudi iz Balkana, duhovitost iz vzhoda in kanček sodobne potrošniške družbe iz zahoda.

• Za konec sem si privoščil še božansko in prav neverjetno poceni masažo pri zaenkrat še malo znani maserki.

Seveda je minilo prehitro. Zares težko je, ko imaš na voljo zgolj nekaj dni za obisk prave vojske ljudi. Toliko spominov in toliko krajev, pa tako malo časa. A še vedno obstaja upanje, da se enkrat vrneš in da nekoč ostaneš. Želja, ki jo lahko razumemo samo tisti, ki smo kdaj živeli ali pa še živimo v tujini. Kjer ni domače govorice, kjer ni domačih ljudi in kjer ni meni tako zelo ljube domače mentalitete.

In ročnih menjalnikov. Od kar sem pred skoraj dvema mesecema odšel iz Frankfurta v Portland, se mi je na avtomobilskem področju svet obrnil na glavo. Tu, v Nemčiji, sem se vsak dan znova v službo vozil z avtomobilom. Ker sem delal v drugem kraju, je bila to najhitrejša in najučinkovitejša opcija, če sem želel od dneva odnesti še kaj drugega, kot zgolj delo in vožnjo na delovno mesto.

V Portlandu stvar seveda deluje drugače. Ker tam živim skoraj v samem središču mesta, avto skoraj ne pride v poštev. Mesto je prepleteno z najrazličnejšimi možnostmi javnega prevoza, ki je udoben, hiter, točen in predvsem, ugoden. Zame, ki sicer zelo rad vozim in me je vožnja pogosto sproščala, je bil to kar precejšen šok, saj kar naenkrat z avtom nisem imel več opravka. Pravzaprav sem v vsem tem času vozil samo enkrat, ko sva s sodelavcem z najetim avtomobilom iz Portlanda vozila v San Francisco in sva za nek delovni seminar tovorila s seboj preveč materiala, da bi ga lahko spravila na letalo.

Takrat sem imel tisti, skoraj filmski občutek, kako je vsem tistim tovornjakarjem, ki jih v milijon in enem filmu lahko gledamo, kako v gromozanskih kamionih po več sto kilometrov vozijo naravnost. Ravno tako sva se počutila tudi midva, ko sva v ogromnem Chevy Suburban drvela po šest do osempasovnicah tja v smeri Kalifornije.

Ko sva pred nekaj urami z Lano končno pristala na Frankfurtskem letališču, sem se zelo razveselil dejstva, da naju na parkirišču čaka avto in ne bo potrebno ponovno iskati taksija za transport do doma. Kar na smeh mi je šlo, ko sva zložila vso prtljago v avto in sem naenkrat končno imel pred seboj volan. In prestavno ročico. Takšno s šestimi prestavami in ne zgolj s programom drive in park. Noro. Užival sem sto na uro in vožnja do doma mi je kar prehitro minila.

Sem pa na poti domov opazil eno zanimivost. Razen malenkosti, da ceste v Nemčiji v primerjavi z ameriškimi niso niti približno tako ravne in da je hitrost na srečo manj strogo omejena, me je v trenutku “zbodlo” še eno dejstvo. Še pred nekaj časa je obstajala velika razlika med obema celinama, danes pa temu sploh ni več tako. Če imajo čez lužo pravo obsesijo z ogromnimi, mnogo prevelikimi in pregrešno požrešnimi SUV-ji, poltovornjaki in terenci, potem z začudenjem opažam, da Nemci sploh ne zaostajajo več tako močno. Še pred nekaj časa so se Evropejci zmrdovali nad razvajenostjo in požrešnostjo kolegov čez lužo, danes pa lahko na evropskih cestah opaziš vedno več avtomobilov, ki že nevarno identično spominjajo na tiste velikane iz ameriških avtomobilskih tovarn. Res je sicer, da Jenkijev nikoli ne bomo dosegli, “na srečo” je in bo ostalo gorivo tam še vedno mnogo cenejše. Se pa tu pojavi novo vprašanje. Ogromnim avtomobilom praviloma pripadajo tudi močnejši motorji, ki skoraj nikoli niso manjši kot dvolitrski, pogosto pa so to celo tri pa vse tja do pet in več litrski agregati, ki seveda porabijo tudi temu primerno količino goriva. In če imajo Jenkiji še vedno to prednost, da imajo res ugodne cene goriva, so se v Evropi ti zneski prekleto dvignili. Torej so, ob vsaj približno podobni porabi goriva na avto, Evropejci celo pripravljeni plačati mnogo več, kot Američani. Kdo je potem tu požrešen in zapravljiv?

Seveda pretiravam. Evropski vozni park še niti pomotoma ni primerljiv z ameriškim, na srečo pri nas v mestih še vedno prevladujejo tudi manjša, mestna vozila s primerno manjšimi agregati, ki imajo tudi ugodnejšo porabo. Se je pa vendarle, to morate priznati, močno razpasla moda izstopajočih cestnih terencev, ki vsaj za pol metra nad ostalimi “običajnimi” avtomobili brzijo po naših cestah. Na srečo to še vedno niso ogromni predstavniki znamk kot so Chevy, Dodge, GM, Ford, Chrysler, Buick in Jeep, so si pa tudi evropski proizvajalci s svojimi novimi modeli v tem razredu odrezali nevarno velik kos pogače. Tako je število raznih Touaregov, Chayennov, ML-ov,  modelov BMW X5 ter Audi Q7, v zadnjem času močno naraslo.

Nemčija je sploh ena taka, v tem pogledu zelo zanimiva država. Kjer podobno kot čez lužo, vlada prava obsesija z avtomobili, le da v nekoliko drugačnem smislu. Če tam šteje velikost in surova moč avtomobila, je v Nemčiji pomembno, kaj voziš. In tisto “kaj” nikakor ne sme biti karkoli drugega kot nemškega porekla. Seveda spet rahlo pretiravam, a pogosto tu resnica ni daleč stran. Tukajšnja pripadnost domačim znamkam je zastrašljivo visoka, čeprav je res, da se tudi tu trendi v zadnjem času vsaj malenkost spreminjajo. Cene so seveda narasle in tudi marsikateri Nemec, ki mu pred leti še na pamet ne bi padlo, da bi kupil karkoli drugega kot domače vozilo, se danes ozira čez mejo. Plače so pač takšne, kot so, prav tako pa tudi cene. In tako so se najljubšim Volkswagnom, Audijem, Bmw-jem, Oplom, Mercedesom, Fordom in Porschejem številčneje pridružile tudi tuje znamke.

Miselnost se torej spreminja, a še vedno mnogo počasneje, kot bi si kdo mislil. V številnih pogovorih in debatah se na tuje znamke, sploh pa francoske, italijanske in daljnovzhodne, še vedno gleda z vsaj rahlim prezirom. In predsodkom. Pa čeprav številne raziskave in testi ugotavljajo, da so japonski motorji najvzdržljivejši, da je italijanski in francoski dizajn na pohodu in da se nekateri nemški avtomobili, kontradiktorno slovesu nemške natančnosti in preudarnosti, vedno pogosteje kvarijo.

Nemci so pač Nemci in nikakor ne morejo iz svoje kože. Pa vseeno, lepo je biti spet “doma”. 

V zadnjih dneh oziroma dveh tednih sem živel izključno za službo. Vem, žal sem moral zanemariti tudi svoj blog, pa čeprav mi je tole pisanje kar nekako priraslo k srcu in prav tako izmenjevanje mnenj z vsemi, ki me berete. A gnalo me je to, da sem enostavno moral končati vso nakopičeno delo, če sem želel vsaj za nekaj dni odpotovati nazaj domov, k družini in prijateljem. In lahko mi verjamete, močno jih pogrešam, tako da mi motiva za delo ni manjkalo.

V načrtu sem imel, da domov odpotujem že v nedeljo. Žal pa so se seveda, tako kot vedno, ko je to najmanj potrebno, že v petek pojavile težave, ki jih je potrebno razrešiti, tako da sem svoj odhod moral prestaviti za nekaj dni. Bil sem jezen in razočaran, porušilo mi je pač vse plane. Z mojo najdražjo namreč v tem letu praznujeva prav posebno obletnico in vsekakor sva jo imela v načrtu preživeti skupaj. In se seveda po dolgem času spet videti.

Obrnilo pa se je povsem drugače. Ko sem v nedeljo še ves besen po telefonu iskal besede, kako ji razložiti, da bom namesto prijetne večerje in crkljanja v dvoje, tisti dan preživel za računalnikom in s telefonom v roki, si nisem predstavljal, da se bo tako razpletlo. Novico je sprejela presenetljivo mirno, skoraj hladno, z veliko razumevanja in pomirjujočih misli. Ko sem prekinil telefonsko zvezo, mi je tako ostal grenak priokus, da sem si sam ponovnega snidenja želel celo bolj, kot ona. Še bolj razočaran in poklapan sem se nekako odvlekel v službo in tam pač padel v delo. Ko sem se zvečer šele nekaj čez polnoč končno vrnil domov, sem imel v mislih le še vroč tuš in svojo posteljo. A ko sem se iz kopalnice, s prav nesramno veliko željo po spanju, vračal proti sobi, me je zvonenje mobilnika še za nekaj minut prikovalo v bližnji fotelj. Pogovor je stekel nekako takole:

»Ciao miško, že spiš?«

»Ne še, sem pa nevarno blizu. Kaj počneš, greš v službo?«

»Kmalu. A ne še takoj, rada bi še malo poslušala tvoj glas.«

»Mala, upam, da nisi preveč jezna name. Grozno mi je, da me še ne bo v torek.«

»Rada bi ti čestitala…«

»Čestitala?«

»Ker si zdržal tako dolgo. Z mano. Da me še prenašaš…«

»Hudiča. Res je že čez polnoč. Pet let. Res te že dolgo gledam…«

»Kot da ti je naporno…?«

»Ne, ni mi. Res mi ni. Noro je bilo. Prijetno. Takoj bi jih ponovil še enkrat…«

»Veš, darilo imam zate. Ga hočeš?«

»Uh, seveda ga hočem. Ampak, veš da ne maram presenečenj…«

»Tega boš vesel, garantiram.«

»Res?«

»Prisežem, da res…«

»Še malo, pa bom poslal vse k vragu in še danes sedel na letalo…«

»Ni ti treba. Lahko ti ga dam tudi takole, preko telefona.«

»Ja? Sedaj pa sem res radoveden.«

»Bila sem pri moji zdravnici. Malo sva poklepetali.«

Tu dobim cmok v grlu. Narahlo me spreleti in koža se mi naježi.

»Lana, je kaj narobe? O čem sta govorili?«

Rahel premor. Tišina. Prisežem, da se mi je zdelo, kot da traja celo večnost. Končno nadaljuje.

»Nič ni narobe. Vse je v najlepšem redu. Normalno. Lepo se razvija.«

»Ne straši me. Sploh pa me ne puščaj v negotovosti. Prosim.«

»Poslušaj. Vprašala sem jo za spol…«

Tu me že drugič v manj kot minuti napade gromozanski cmok. V grlu. Ne zmorem niti besede. Presenečen izbulim oči in se trudim od sebe dati vsaj kakšen, kolikor toliko spodoben glas. Na koncu mi uspe z grozljivo popačenim in hripavim glasom izgovoriti:

»Za spol?«

Z mojo sva imela precej dolge debate na to temo. Izvedeti spol najinega prihajajočega malčka ali pač ne. Če sem sam že od vsega začetka imel željo izvedeti, je Lana zagovarjala spontanosti in to, da se do samega rojstva pustiva presenetiti. Ne bom rekel, da je nisem vsaj poskusil pregovoriti, a prav dolgo nisem vztrajal. Sam sem sicer takšna oseba, da ponujene možnosti, če že obstajajo, tudi izkoristim, a tokrat sem pač popustil in se tako predal čakanju na rojstvo. Tako sva sobico in vse stvari pač nakupila v nevtralnih barvah. In se pustila presenetiti. V tem trenutku pa me je dejansko dobila povsem nepripravljenega.

»Saj si še želiš izvedeti?«

»Si… Ampak, kako? Zakaj si se premislila?«

»Ne vem. Radovednost. Kot praviš ti, zakaj pa ne bi vedela, če lahko…«

»In?«

Napetost v zraku. Takšna, da bi jo lahko rezal s škarjami.

»Punčka.«

»Deklica?«

»Ja Bastjan, deklica…«

Smeh. Nepretrgan smeh. In neverjetni občutki sreče.

»Nisi vedno rekel, da bo deklica?«

»Uf, zdaj bom imel kar dve okoli sebe…«

»Boš zmogel?«

»Ne vem. Ampak obljubim, dal bom dal vse od sebe.«

»Vem, da boš.«

Ko sva se kmalu za tem poslovila, sem bil v sedmih nebesih. Če sem se prej zavedal, da  bom kmalu postal oče majhnemu bitju, a sem to še vedno jemal kot še ne tako bližnjo prihodnost, pa sem imel sedaj pred seboj jasno sliko. In še vedno nisem mogel prav dobro verjeti. Deklica bo.

Naslednje jutro sem kar prižarel v službo. Ko sem opravil nekaj klicev in se okoli poldneva vrnil iz sestanka v pisarno, pa novo presenečenje. Na moje velikansko presenečenje se je naenkrat pred menoj pojavila Lana. Kot drugi del njenega darila zame. Popolna šok terapija.

Krivec je bil seveda Sean, moj dragi sostanovalec, ki se je nekaj dni službeno mudil v Herzogenaurachu, ki je le streljaj oddaljen od mojega domačega kraja. Bili smo dogovorjeni, da se ob mojem povratku dobimo v Frankfurtu, ko pa je izvedel za mojo prestavitev odhoda domov, se je v trenutku odločil, da mi Lano pripelje v Portland. In tako sem jo imel naenkrat pred sabo…

Trenutno izmučena od poti, potepanja po mestu in časovne razlike kot ubita spi poleg mene, sam pa še vedno premlevam dogodke zadnjih dni. Jutri opravim še zadnje zadeve v službi, nato pa se za sedem dni vračam domov.

Priznam. Srečen sem. Srečen, kot že dolgo ne.