Nekateri so me zaradi moje odsotnosti skoraj že odpisali, tako dolgo me ni bilo. Vem, vem, žal je tako. Ker bi si rad v prihodnjem mesecu privoščil vsaj tri proste tedne in se malo posvetil svoji družini, sem zadnje čase garal na polno. Ogromno projektov je pač potrebno zaključiti, potem pa še nekaj novih predati moji zamenjavi za čas, ko me ne bo. Dela pa je res ogromno. No, vsekakor upam, da bo poletje malenkost mirnejše in časa za bloganje nekaj več. Mi je pa kljub vsemu včasih uspelo skočiti sem gor in prebrati vsaj nekaj postov mojih priljubljenih povezav, da sem ostal vsaj malo na tekočem. Da bi pisal sam, pa mi na žalost res ni uspevalo. Žal.

No, kakorkoli, vidim da se je med tem, ko me ni bilo, razpasla prav zanimiva zadevica in da vas je večina že pridno opisala vsaj 7. dejstev o sebi. In ker vidim, da so tudi mene za to nalogo zadolžile Sunshine, pa potem še Mojcas in na koncu še Saša (ki me je sicer kmalu zamenjala z MC-jem) , nimam poguma, da bi se jim uprl in jih pustil na cedilu. Torej, ponižno se uklanjam njihovi nalogi in navajam naključnih 7 dejstev (pravzaprav zgodbic) o meni:

1. Pri 5. letih sem videl duhca. Ja, tistega čisto pravega duhca, ki straši. No, vsaj mene je precej prestrašil. Takrat sem imel namreč navado, da sem se konstantno zbujal sredi noči in nisem mogel zaspati nazaj. In ker mi je bilo dolgčas sem tako taval po stanovanju in se pogosto zaletaval v podboje vrat ali pa v kakšno omaro. Ker sem bil posledično ves plav, mi je mama nabavila majhno baterijo, s katero sem si posvetil pot. Ta velike stropne luči namreč nisem hotel prižigati, da ne bi prebudil ostalih. No in tako sem neke noči slučajno posvetil na veliko, leseno stensko uro z ogromno stekleno številčnico. V trenutku sem obstal kot okamenel. Iz številčnice je namreč vame zrl popačen, zguban obraz. In strmel naravnost vame. Seveda sem skoraj umrl od strahu, posledično zavpil od groze in stekel proti mamini spalnici, prepričan, da me lovi pravi pravcati duh. No, kasneje smo seveda ugotovili, da sem v uri zagledal svoj lastni odsev, ki je zaradi oblike ure pač popačil podobo…
2.  Pri 17. letih sem v tenisu premagal 23. letnega »profija«. Takrat sem dobil priložnost odigrati teniški dvoboj z nekim Švicarjem, ki je takrat sodil med 10 najboljših švicarskih igralcev in je bil menda eden največjih talentov takratnega švicarskega tenisa. Ko sem ga po težkem dvoboju na koncu premagal, sem mislil, da sem v nebesih. Dobil sem ogromno pozitivnih kritik in bil naenkrat prepričan, da bom postal vele uspešen in poznan tenisač. Po tihem sem se že videl na osrednjem igrišču v Wimbledonu, kako dvigujem ogromen krožnik. Ko me je kakšen mesec za tem gladko premagal 14. letnik, sem svoje sanje kmalu zreduciral na kruto realnost. Vrhunski teniški igralec tako nisem postal nikoli, pač pa zato še vedno močno uživam v tej lepi igri.
3. Sem hudičevo vztrajen. Nekje proti koncu osnovne šole smo, kot po navadi, z družino poletje preživljali v naši hiši na Braču in otroci smo lahko mirno uživali v vročem poletju in čofotanju v morju. Oče je takrat z nami preživljal le kakšen podaljšani vikend, saj ga je delo vedno gnalo naprej na pot. Ker sem ga ponavadi močno pogrešal, sem v tistih dneh, ki smo jih imeli priložnosti preživeti skupaj, poskušal vzbujati njegovo pozornost na vse mogoče načine. Imel sem ga za velik vzor in vedno sem njegove prošnje in želje poskušal izpolniti kar najbolje, samo da bi dobil pohvalo. Ko si je tako oče nekega dne, bilo je tik predenj se je odpravil naprej na pot, zaželel svežega časopisa, s katerim bi si krajšal pot do Splita, seveda nisem okleval. Skočil sem na jadralno desko in odveslal čez zaliv proti vasici na drugi strani, kjer so imeli trafiko. Desko sem na hitro zavezal za prvo skalo in skočil do prodajalca, nato pa ob povratku obupan ugotovil, da mi je desko odplavilo proti notranjosti zaliva. Bila je že predaleč, da bi jo dohitel, prav tako bi pot okoli zaliva vzela preveč časa. Tako sem skočil v vodo z eno roko in časopisom nad glavo in počasi pričel plavati na drugo stran proti hiši. Pot čez zaliv niti ni pretirano dolga, ima pa na sredini precej močan tok, ki ga sploh ni lahko preplavati niti z obema rokama, kaj šele z eno. Ko me je tako počasi začelo odnašati iz smeri in sem se začel boriti na vse pretege, je moje moči začelo vidno primanjkovati. Na koncu sem imel glavo že povsem pod vodo, le še ena roka je trmasto vztrajala nad vodo in stiskala očetov časopis. Ko je brat to slučajno opazil iz drugega brega, je nemudoma organiziral reševalno akcijo. Na koncu so me po hitrem postopku potegnili iz vode povsem zadihanega in izmučenega, v roki pa sem še vedno stiskal skoraj popolnoma suh časopis…
4. Na začetku osnovne šole sem bil 2 dni pogrešana oseba. Bil sem namreč na počitnicah pri očetu v Nemčiji in kadar je bil oče v službi cel dan, sem z vlakom odpotoval v sosednji kraj k babici in dedku. Tako bi naj bilo tudi tistega dne, ko sem se prvič povsem sam odpravil iz avtomobila na vlak. Ker ima kar nekaj mest v tistem koncu zelo podobna imena, sem pomešal imena krajev na razporedu in na koncu sedel na napačni vlak. Kot po naključju mi tistega dne sprevodnik ni pregledal karte in na koncu sem izstopil v kraju, ki bi moral biti pravi, a se je izkazalo, da ima le zelo podobno ime. Ko sem tako taval po mestu in iskal pravo pot do babice in dedka, sem se nenadoma zavedel, da sem zgrešil pot. Povsem brez denarja sem taval po mestu, na koncu pa sem se le opogumil in pri nekem gospodu izprosil denar za novo karto. A jaz ne bi bil jaz, če ne bi že precej prestrašen in zmeden na vlaku zaspal in se odpeljal skoraj tristo kilometrov naprej od kraja, kjer bi moral izstopiti. Ko sem končno izstopil, je bil že nov dan in ura šest zjutraj. Dobro naspanemu se mi je nenadoma vklopila raziskovalna žilica in odločil sem se še malo pogledati mesto. Ko sem se tako skoraj cel dan potepal po mestu, sem se zvečer že močno lačen nenadoma znašel pred policijsko postajo. Nekaj časa sem okleval v bojazni, da me bodo aretirali, ker sem bil poreden, nato pa sem le vstopil in prvemu policistu pojasnil vso zgodbo. Doma je bila seveda cela panika in ko sem se končno vrnil k očetu, ni bilo ravno prijetno…
5. Sem popolnoma neurejeno urejen. Govorim o delovnem mestu. Moja delovna miza je za »nepoznavalca« popoln kaos. Papirji ležijo vsepovsod, razgrnjeni pa so po samo meni znanemu in razumljivemu redu. Temu sam strokovno pravim »ustvarjalno urejeni nered«. Sam natančno vem, kje leži najnovejše poročilo o uspešnosti zadnje akcije, kje imam razpored dela, kje zadnje skice in kje včerajšnji izrezek iz revije ali časopisa. Edina stvar, ki je na moji mizi vedno obvezno na istem mestu in sem naravnost izgubljen, če je ni tam, je moja skodelica s kavo. Vedno levo od mojega računalnika, čeprav bi bilo verjetno priročnejše, da bi se nahajala ob moji desni. Ker sem pač desničar. Pa ni tako. Obvezno na levi. Ob računalniku…
6. Pri 23. letih sem s prijateljem doživel zelo hudo prometno nesrečo. Nekdo je iz boka z veliko hitrostjo priletel v najinega golfa in ga povsem uničil. Prijatelja so pred mojimi očmi oživljali z elektrošokom, na koncu pa je štiri dni vegetiral v komi z hudo močno možgansko krvavitvijo. Na koncu se je le izmazal brez posledic. Še bolj nenavadno pa je to, da sem takrat sam izstopil iz vozila brez ene same praske. In le z rahlimi bolečinami v vratu. Takrat sem se odločil, da ima človek najbrž takšno srečo v življenju le enkrat in da bom zato vsak dan do konca poskušal užiti maksimalno. Se mi zdi, da mi kar uspeva…
7. Še eno, rahlo neumestno dejstvo o meni, ki mogoče ne spada sem, pa si ne morem pomagati, da ga nebi omenil in se malo pohvalil. V roku 5 dni naj bi postal očka, oče, ata, fotr,… in tega se res veselim. No ja, tudi to je pomembno dejstvo o meni…

P.S. Spet sem bil močno predolg. Se opravičujem vsem prizadetim…