Zadnja noč je bila res zanimiva. Namesto da bi spal, sem že drugo noč zapored bedel in bivakiral ob telefonu. In seveda gledal tenis. Wimbledonski finale je pač finale, ki ga ne zamudiš.

Še vedno sem čez lužo in po sili razmer delam. Dobil sem namreč samo dva tedna dopusta in enega delovnega, ko bom lahko delal v Nemčiji. Nato pa se spet vračam. Ker mi bo tako dragocen vsak dan, bom od tu odšel šele jutri, če se le ne bo porod že prej začel. Ker naša mala kar noče in noče priti, smo vsi že kar pošteno živčni.

No, mi pa nocoj vsaj nikakor ni bilo težko bedeti. Že drugič zapored se je obetal super veliki finale med trenutno zagotovo najmočnejšima igralcema tenisa na svetu. In kar smo vsi po tihem pričakovali, se je tudi zgodilo. Izjemen tenis, izenačen dvoboj in polnih pet setov. In zmaga Federerja, za katerega sem tudi navijal. Pa čeprav je Nadal v četrtem nizu slednjemu odčital pravo lekcijo. In to na »njegovem« igrišču, na sveti travi. Na travi tako nebogljenega Federerja, kot je bil v tokratnem četrtem  nizu, sploh ne pomnim. Res, Nadal je od lani krepko napredoval in zdi se mi, da je bil vsaj tokrat veliko bližje Rogerju, kot pa je on na peščenem terenu Špancu v Parizu. No, na koncu vseeno zaslužena zmaga Federerja, ki se je v petem setu ponovno zbral in ga suvereno zaključil v svoj prid. In to pred očmi slavnega Borga, s katerim se je pri rosnih letih izenačil pri petih zaporednih zmagah na Centre Courtu. Tako je prehitel tudi legendarnega Samprasa, ki jih je zaporedno nanizal največ štiri, jih ima pa skupno še vedno neverjetnih sedem. Tako Federerju preostaja le še lovljenje tega rekorda, ki pa se ob mladosti Švicarja in izjemni suverenosti na travi sploh ne zdi tako zelo neulovljiv.

Sem pa opazil še eno zanimivost letošnjega Wimbledona. Če je bila včasih tu značilna zmagovalna kombinacija igra servis-mreža, s katero je tu zelo uspešno igrala cela vrsta odličnih igralcev, s slovitim Petom Samprasom na čelu, pa se mi je letos zdelo, da se ta trend počasi umika. Če je še pred časom tudi Federer izjemno uspešno igral na ta način, ko je natančno in silovito serviral, nato pa zelo pogosto prihajal na mrežo in hitro zaključeval točke (Sampras pa je tako ali tako, vsaj po mojem mnenju, postavil sodobne temelje takšne igre), potem je slednji letos precej očitno in pogosto sprejemal način igre nasprotnika Nadala. Torej igro na osnovni, servis črti in daljše izmenjevanje žogic. Kar je po eni strani škoda, saj je to značilna igra za peščeno podlago, kjer je proti Rogerju do sedaj Nadal zelo uspešno beležil zmage. Tako se je Federer po mojem mnenju hote ali nehote spustil na Nadalov teren, predvsem pa izgubil nekaj svoje travnate osebnosti, ki je meni na splošno bila vedno všeč. Samprasa pa sem pred leti pri takšni igri zares oboževal.

Dokaz za to, da se je igra nasploh iz mreže precej pomaknila nazaj na osnovno linijo, pa je tudi uničenost trave na osrednjem igrišču. Vsekakor se še zelo dobro spomnim preteklih finalov, ko je bila trava najbolj uničena prav na servis črti in pred mrežo, ko so igralci skoraj bolj igrali na zemlji, kot pa zeleni površini. Letos je dober opazovalec vsekakor lahko opazil nenavadno dobro ohranjenost trave pred mrežo, kar je najbrž še en dokaz zgornje ugotovitve. Ne morem si pomagati, čeprav igro servis-mreža (tako je recimo igral tudi Ivaniševič) mnogi kritizirajo, je bila ta meni na travi od nekdaj najbolj atraktivna. In ja, priznam, še vedno se mi kolca po zlatih časih Ivaniševiča, Beckerja in predvsem Samprasa. Pa čeprav sta bila tudi Nadal in Federer nocoj odlična.

P.S. Komaj čakam, da se vrne @London in nam spet postreže s kakšno insidersko informacijo…